Knjigarnica

Čuječnost je dokazano učinkovita, vendar se mnogi kristjani bojijo, da ni združljiva z njihovimi verskimi prepričanji.

Ta knjiga preuči odnos med čuječnostjo kot psihološkim konstruktom in krščansko vero. Pokaže, da med njima namesto neujemanj obstaja čvrsta skladnost.

Pokaže, da je čuječnost doma v krščanstvu.

„Čuječnost je vselej bila del krščanske duhovnosti. Černetič ponudi pot, da na novo odkrijemo čuječnost, skozi objektiv najboljšega znanstvenega preučevanja in globokih korenin krščanske prakse. Tistim, ki že prakticirajo čuječnost, bo ta knjiga podala vpogled v precej globljo duhovno pot.“

– Dr. Amy G. Oden, profesorica zgodnje cerkvene zgodovine in duhovnosti, avtorica knjige Right Here, Right Now: The Practice of Christian Mindfulness

„V svoji knjigi Mihael odgovori na vprašanje ‚ali je čuječnost skladna s krščanstvom?‘. To naredi sistematično kot akademik in teolog s tehtnostjo in akademsko doslednostjo. Ta knjiga, ki prihaja ob pravem času, pomaga zapolniti vrzel v akademski refleksiji o čuječnosti iz krščanske perspektive. Srčno jo priporočam vsem kristjanom.“

– Shaun Lambert, baptistični pastor, psihoterapevt in raziskovalec čuječnosti, avtor knjige Putting on the Wakeful One: Attuning to the Spirit of Jesus through Watchfulness

„Ali Jezus pridiga čuječnost? Ker so temelji znanstveno opisanega fenomena čuječnosti univerzalni, so odprti za interpretacije, ki iščejo nekatere njegove odmeve in pomene znotraj krščanstva. Te avtor vešče izlušči iz bogastva krščanske teološke in molitvene tradicije. Delo je izvrsten in izredno berljiv primer znanstveno utemeljene in jedrnate literature, ki podaja dober vpogled v tematiko in odpre celo novo perspektivo na področju duhovnosti, samozavedanja in različnih ravni človeškega obstoja.“

– Izr. prof. dr. Lia Katarina Kompan Erzar, psihologinja in psihoterapevtka (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Univerza Sigmunda Freuda)

„Avtor nas spodbudi, da se prek čuječnosti razvijamo v tankočutnosti prepoznavanja greha, jasno pa nas s pomočjo svetopisemskih besed svari pred človeško slo po sodbi grešnika; tako sebe kot drugega.“

– Doc. dr. Andreja Poljanec, psihologinja in psihoterapevtka (Univerza Sigmunda Freuda)

Doc. dr. Mihael Černetič je univerzitetni diplomirani psiholog, certificirani integrativni psihoterapevt (IIPA) in raziskovalec na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani.

Kako naj starši ravnamo, da bomo vsi v družini srečni in dobro?

Knjiga prinaša iskrene, spodbudne (in vse prej kot suhoparne) odgovore na to vprašanje, ki jih avtor inovativno preizkuša ter humorno prikazuje v zahtevni vsakdanji praksi svoje šestčlanske družine.

„… odličen pripomoček za vse starše, ki se dnevno soočajo prav z vsemi pozitivnimi in negativnimi izkušnjami, ki so v knjigi zelo avtentično podane.“

– prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak

„… pravcati učbenik pozitivne družinske psihologije in pedagogike. V knjigi ni poglavja brez dobre izkušnje, kako se v zahtevni družinski stvarnosti najde dobra rešitev za trenutno nalogo in za dobro počutje vseh udeleženih. Če začnete brati knjigo z enim najdaljših poglavij ‚Triki‘, se boste znašli na razstavi vzgojnih prijemov v najbolj živčnih vsakdanjih trenutkih z majhnimi otroki.“

– prof. dr. Jože Ramovš

Knjiga Družinska sreča po naše me je čisto „zasvojila“; sploh ne morem stran ... Čisto sem se vživela, kot da sem prisotna v tej družini ... Vredna je branja, saj je s preprostimi besedami opisano družinsko življenje. V knjigi „najdem“ sebe, saj tudi sama na določene situacije odreagiram enako, kot je opisano ... Pa tudi, kako bi lahko odreagirala drugače. Učimo se vsak dan, do konca življenja ... Knjiga je fantastična. Iskrene čestitke zanjo!

– Katja, 44 let

K branju me je pritegnil že sam naslov: Družinska sreča po naše. Ja, res je, vsaka družina ustvarja svojo enkratno, neponovljivo družinsko srečo, ki se je ne da kopirati. Lahko pa vsaka družina podeli svojo zgodbo z drugimi družinami in tako ustvarjajo mozaik družinskih sreč.

Miha Černetič tako predstavi svojo družinsko zgodbo/srečo na izviren, ustvarjalen način.

Izbere kar nekaj »družinskih pojmov«, ki se pojavljajo skoraj vsak dan na družinskem jedilniku, jih uredi po abecedi in jih tako lahko hitro najdemo, ko nas v družini nekaj »žuli« in nam je lahko to v pomoč pri odkrivanju družinske sreče.

Knjiga je sicer namenjena v prvi vrsti staršem, vendar jo lahko s pridom uporabimo tudi stari starši, ki se srečujemo z vnuki ali da malo pogledamo za spomin, kako je v naši družini dihala družinska sreča.

Ko sem polistal po tem abecedniku Družinske sreče, mi je padel v oči naslov Tablice. Da vidimo, kako rešujejo problem »novega družinskega člana«. Pomembno se mi je zdelo, da je ta problem opisan na kratko, s konkretnimi primeri in problemi, praktično brez moraliziranja in da so te tablice (tehnologija) sprejete v njihovo družino kot pomoč v družinski sreči ne pa v škodo.

Lahko zaključim, da je knjiga berljiva, hudomušna, strokovna in poučna. Dobra mešanica začimb družinske vzgoje za družinsko srečo.

– Mirko, 61 let

Pravkar berem vašo knjigo Družinska sreča po naše. :-) Zame, ki nisem knjižni molj, in ob treh malih otrocih, mi gre super. Sem že na 102. strani, pa jo imam le nekaj dni. Všeč mi je, ker je hkrati strokovna, obenem pa napisana iz lastnih izkušenj oziroma zelo realno. V marsikaterih knjigah imaš polno teorije, ki sicer zveni zelo fajn, v praksi pa je (sploh ob lastnih otrocih) malo (pravzaprav veliko) drugače. Dodaten plus pa je to, da ima avtor tudi sam več otrok. To je povsem nekaj drugega, kot če sta na primer eden ali dva.

– Irena, 30 let

Doc. dr. Mihael Černetič je psiholog in psihoterapevt, raziskovalec in visokošolski učitelj, predvsem pa predani mož in oče štirih iskrivih fantov. Delal je v vrtcih in šolah kot svetovalni delavec. Na fakultetah je predaval razvojno psihologijo, pozitivno psihologijo ter kvalitativne raziskovalne metode. Danes največ službenega časa namenja psihoterapevtski in svetovalni pomoči ljudem.

Kaj nastane, če postavimo skupaj dva prijatelja študenta, vozovnico Interrail za neomejeno vožnjo z vlaki po Evropi ter mesec dni časa? Nepozabno, dogodivščin polno popotniško doživetje – vandranje krog in krog po Evropi, ki obema mladeničema dragoceno zaznamuje vse njuno nadaljnje življenje.

Knjiga prinaša potopis takšne mladostne pustolovščine in še nekaj več. Izgotovljeno potopisno besedilo je dolgo časa pozabljeno ležalo v računalniškem trdem disku, a življenje je medtem šlo naprej. Že v srednjih letih je avtor svoj tekst na novo odkril in mu dodal refleksije z vidika sedaj že oblikovanega, vsaj nekoliko bolj zrelega moškega ter hkrati tudi psihologa in psihoterapevta. Tako je nastala dodatna zgodba, v marsičem še zanimivejša od prve.

Izvorna zgodba govori o potovanju po prostoru, druga o potovanju skozi čas in pripadajoče izzive osebnostnega razvoja. Prva z očmi dvaindvajsetletnika, ki zapise niza pronicljivo, slikovito in z nemalo humorja. Druga z očmi dvainštiridesetletnika, ki se iskreno, brez pobegov pred resnico sooča z vsebinami, ki jih naplavlja korenit obračun s samim sabo na pragu srednjih let. Obe pripovedi tečeta vzporedno, vsaka v svoji samostojni razsežnosti. Ločujeta ju celi dve desetletji, dve različni življenjski obdobji. A vendarle sta tesno povezani.

„Čemu se po dvajsetih letih ponovno odpraviti na „isto“ pot? Kako ob tedanjem zapisu odmrzniti 700 ur tako starega doživljanja? Kako iz prebiranja pretežno zunanjih vtisov preiti v notranje doživljanje? Kako vedeti, kaj je (od) danes in kaj (od) takrat? Ali lahko iz današnje perspektive (širšega zavedanja) za(ob)jamemo doživljanja, ki v času (tedanjega) potovanja niso bila ozaveščena? Ali je torej ob prebiranju potopisa možno priklicati takrat neozaveščene ali odrinjene potrebe? Ali gre za boljše poznavanje sebe zdaj in torej za pogled iz sedanje integracije ali pa se je z gnetenjem starega zapisa dogajalo „nekaj za nazaj“? Je zaradi nove poti izvorna drugačna? Se je z novimi uvidi in boljšim stikom s seboj obenem spremenil prvotni „zapis“ pravega potovanja? In nenazadnje: Ali je obe poti „prehodila“ ista oseba?

Zgornja (retorična) vprašanja so najbrž tudi po branju Mihovih sedanjih refleksij ostala neodgovorjena. Vendar lahko njegova razmišljanja utirajo pot refleksijam naših zgodnejših izkušenj. Njegova identitetna kriza „srednjih let“ in želja po boljšem stiku s svojimi otroki – najstniki bi lahko bili kar univerzalna motiva našega raziskovanja lastne preteklosti: če sebe (in svojih najstnikov) ne želiš zgrešiti, pojdi vase, v najbolj dinamično obdobje svojega življenja.“

– mag. Uroš Metljak, univ. dipl. soc. ped., certificirani integrativni psihoterapevt (IIPA)

Knjiga Prigode z evropskih tirov mi je bila silno zanimiva. V njej pisec opisuje dve obdobji življenja, njegovi pogledi pred 20 leti in zdaj pa so drugačni, čeprav gre za isto popotovanje. Knjiga je poučna in zanimiva ter vredna branja. Priporočam.

– Karolina, 59 let

Kot da si z Mihom na potepu po Evropi: vse je tako opisano, da lahko vohaš in si v živo predstavljaš okolje, skozi katero ga pelje pot, opisane je tudi nekaj zgodovine ... Zares lepo napisano. V knjigi sem Miha še malo bolje spoznala, nekatere stvari sem prebrala dvakrat, se nasmejala. Ganili so me zapisi o njegovem odnosu do žene in družine, kako jih ljubi. Knjiga je odklop in oddih ter ti dejansko vzbudi željo po takšni avanturi! Odprla mi je neko novo pot ter željo po spoznavanju tujih dežel in njihove kulture.

– Vesna, 37 let

Iskreno, duhovito in poglobljeno branje.

Popotnica vsem najstnikom, ki nas obkrožajo.

Podoživljal sem tudi svoje občutke in situacije življenjskega potovanja od mladih let do danes.

Torej, potujemo in zorimo dalje ...

Hvala, Miha.

– Aleksander, 52 let

Potopis dveh študentov je iskrivo in navdihujoče branje. Njuna pot po Evropi je opisana tako plastično in živo, da v bralcu zbuja zanimanje in ga spontano potegne v dogajanje. Občudujem avtorja, kako umetniško mimogrede v besedilu splete v harmonično celoto svoja opažanja, znanje o kraju in osebno doživljanje. Največjo vrednost knjigi daje avtorjeva refleksija vsakega od teh dogodkov, ki je tudi za bralca vir upanja in vir navdiha (meni je bila). Jasno pokaže, kako stalno delo na sebi: poznanje sebe, soočenje s svetlimi in senčnimi stranmi, integracija preteklosti itd. pripelje človeka k temu, da najde življenjski smisel, resnično globino, zadovoljstvo in mir srca v svojem Stvarniku in Odrešeniku.

– s. Štefka Klemen, OSU

Delo avtorja Mihaela Černetiča je svojevrstno presenečenje. Sprva sem pričakovala potopis, a žanr, ki ga knjiga ponuja, je tako naravno prepletena oblika potopisa, esejskega izraza in biografije avtorja. Avtor se pokaže kot pronicljiv opazovalec, ki zmore samorefleksijo, zagotovo lastno le redkim piscem. Gre za branje, ki zmore odkrivati mnoge tančice avtorjeve osebnosti, a ob vsem tem še zelo mojstrsko vstopa v bralčev svet. Bralcu omogoča, da se loti lastnih strahov, izkušenj, premislekov, in nekako se mi dozdeva, da je bil to skriti namen avtorja. Avtor opozarja na potrebo po mentalni higieni in vzpostavi stik z bralcem, ki začenja čutiti bolečine, strahove in radosti, ki so na nek način lastni vsakemu izmed nas. Izjemna knjiga, ki bralcem v vseh generacijah ponuja priložnost, da so bližje lastnim premislekom.

– Dr. Suzana Žilič Fišer

Knjiga mi je bila zelo všeč, saj mi je odprla oči, kako na stvari gledamo, ko smo še v obdobju mlade odraslosti, in kako to kasneje vpliva na nas oziroma nam kot odrasli izkušeni osebi določena situacija pomeni nekaj povsem drugega ali celo morebiti nepomembnega. Takšni pogledi so me spodbudili tudi k razmišljanju o sebi. Knjiga ni klasičen potopis z golim opisom določenega kraja, ampak Miha samemu potopisu da veliko osebno noto, saj se na sami poti tudi sreča s konflikti, ki jih v dani situaciji poizkusi reševati. Da nam tudi vpogled v njegovo trenutno čustveno popotovanje ter na koncu tudi razmišljanje in pogled z današnjega vidika – starejšega izkušenega družinskega človeka. Priporočam branje vsem, ki jih zanima tudi razmislek o sebi. A si upate sprejeti izziv?

– Selma, 36 let

Knjiga me je nasmejala, sprostila in v meni obudila kar nekaj mladostnih spominov – posebej na mesta in kraje, ki sem jih tudi sama obiskala. Predvsem pa je obudila v meni spomine na mladost in njeno brezskrbnost. Navdihnil me je pogum mladega popotnika in njegova vznesenost ter hkrati iskrenost in zazrtost vase. Iskreno – kar takoj bi se na pot odpravila tudi sama! Zelo pa so me nagovorila tudi razmišljanja ob posameznih zgodbah, saj ponudijo uvid ne samo v avtorja popotnika, ampak tudi v nas same – v naša doživetja in izkušnje. Vsekakor jo toplo priporočam v branje!

– Mirjam, 38 let

Knjiga se posveča najbolj žlahtnemu v vsaki družini - njeni sreči. Posveča se pozitivnim vidikom življenja družin, tako da razkriva vire, ki krepijo, podpirajo in spodbujajo. Okolje, v katerem ljudje dobro uporabljajo tovrstne vire, je najverjetneje spodbudno okolje, v katerem so posamezni člani zadovoljni, družinska skupnost, ki jo oblikujejo, pa deluje dobro. To posledično doprinaša k učinkovitejši vzgoji in uspešnejšemu razvoju otrok.

Avtorji se zavedajo, da v knjigi niso zaobsegli celotne pisane palete oziroma množice virov, ki zmorejo krepiti posameznike in družine. To niti ni bil njihov namen, poleg tega pa bi bila knjiga sicer zagotovo preobsežna. Njihov namen je bil odkriti nekatere med viri, predvsem tiste, ki so raznolikim družinam dovolj na dosegu in ki so jih avtorji tudi sami preizkusili.

Poleg odkrivanja virov knjiga prinaša tudi koristno sporočilo pozitivne psihologije, da je naša sreča v širšem pomenu besede v veliki meri povezana z našimi namernimi dejavnostmi.

V želji, da bi družine znale prizadevanja za svojo dobrobit zastaviti učinkovito, jim avtorji s to knjigo ponujajo zgled, spodbudo in usmeritve.

„Knjiga opisuje najpomembnejše dejavnike spodbudnega okolja in pozitivne vidike družinskega življenja z gledišča in pristopa pozitivne psihologije. Priporočam jo ne samo svetovalnim delavcem, vzgojiteljem in vsem, ki strokovno delajo z otroki, temveč tudi staršem, ki jim bo v veliko spodbudo in pomoč.“

– zasl. prof. dr. Janek Musek