Dopust, ko imamo na voljo več časa, je dobra priložnost za razvijanje čuječnosti, pa tudi za to, da veščino sprejemajočega zavedanja s pridom uporabimo za manj stresen in še bolj doživet in blagodejen oddih. Več o čuječnosti med dopustom lahko preberete v članku, ki je konec julija izšel v Bonbonu (tedenski prilogi časopisov Večer in Primorske novice). Na podobno temo pa je bil v avgustu na Radiu Koper objavljen tudi polurni pogovor z Mihom Černetičem.

Znanka z že odraslimi otroki mi je nekoč pripovedovala, kako se ji je kot mladi mamici doma kopičila nepomita posoda, saj je rajši odšla z otroki na sprehod kot pa drgnila posodo od kosila. Prednost je dala otrokom, posoda pa je prišla na vrsto kasneje. Danes sta njena otroka osebnostno dobro integrirana, stabilna in uspešna odrasla človeka. Nič čudnega, saj je njuna mama vedela, da krožniki in kozarci lažje počakajo kot iskriv, dinamičen in po pozornosti hrepeneč otroški duh.

Ločitev staršev je za otroka vedno dramatičen dogodek. Čeravno starša presodita, da je ločitev za njiju najboljša rešitev, in morda čutita ob njej tudi olajšanje, ker bo pomenila konec mučnih prepirov in konfliktov, je za otroka ločitev lahko celo bolj stresna kot za starše. Starša predstavljata stebra, na katerih stoji otrokov svet, in če se stebra razmakneta, je razumljivo, da se ta svet pošteno zamaje, če že ne poruši.

Vse od nastanka psihoterapije naprej je veljalo, da je to draga storitev. Včasih je bila morda res, ali pa tudi ne. Dandanes se cene psihoterapevtske ure pri nas precej razlikujejo. Nekateri za terapijo sicer računajo tudi 100 evrov in več, povprečje pa se giblje med 40 in 50 evri. Sam sem s svojimi cenami na spodnjem robu cenovnega razpona. Pa vendar se to marsikomu zdi drago. Je res?

Včasih še vedno presenečeno ugotavljam, kaj vse je v človeku, ko denimo izvem za kako veliko grdobijo, ki jo je nekdo naredil, ali pa za kako zelo lepo dejanje, ki odraža kvalitete, kot so dobrota, požrtvovalnost, pogum. Včasih se mi, tako kot najbrž vsakomur, samo od sebe vsiljuje prepričanje, da so ljudje slabi in pokvarjeni in jim ne gre zaupati. Včasih pa tudi nasprotno, da imajo ljudje vedno le najboljše namene... Ampak obe prepričanji sta preveč preprosti in poenostavljeni.

Pogosto slišim ljudi, ko sebe označijo za perfekcioniste. Ko to izjavijo, pa je njihova samokritičnost bolj navidezna kakor resnična, pod njo je namreč čutiti kar nekakšen ponos na omenjeno svojo lastnost. Običajno gre pri tem za inteligentne, kompetentne in uspešne ljudi.

Ne bi si upal trditi, da je v današnjem času nasilja manj kot včasih, zagotovo pa je vzorec izražanja nasilja skozi različne kanale v sodobnem svetu drugačen kot v preteklosti. Razvoju (ali bolje rečeno spreminjanju) družbe se prilagaja tudi pogostost različnih oblik nasilja, kar velja tudi za nasilje na delovnem mestu.

1. Vsi težko vodljivi otroci imajo sindrom hiperaktivnosti.

2. Dobra vzgojiteljica oz. pomočnica vzgojiteljice zna voditi vsakega otroka.

3. Pri otroku, ki je težko vodljiv, je zagotovo prisotna neka motnja.

Jezik je bogatejši, kot si mislimo. Vsebuje veliko modrosti, ki se je vanj nalagala in ohranjala skozi tisočletja in iz katere se lahko učimo. Tak primer je reklo, na katerega sem pred kratkim postal pozoren v eni od pesmi Adija Smolarja, in sicer, da nekoga luna trka. Duhovit izraz evfemistično izraža, da je nekdo, po domače povedano, nor. Podoben izraz pozna tudi angleški jezik, kjer beseda lunatic označuje norca. Povezava obeh izrazov z Zemljinim edinim naravnim satelitom po mojem mnenju ni naključna.

Vse teče. Ta modrost antičnega filozofa je še dandanes aktualna. Dobro se povezuje s čuječnim pristopom do življenja. Vse teče, v naravi in v našem življenju.

… lahko uživaš v lepoti tega sveta

… imaš možnost, da se upreš svojim razvadam

… lahko rečeš ne svojim strahovom

… lahko uresničuješ svoje najpomembnejše cilje

Pri spoprijemanju z anksioznostjo oz. tesnobo je lahko čuječnost v veliko pomoč. Čuječnostni pristop k anksioznosti je dobro predstavljen v devetih vpogledih na to temo, ki jih je podal Christopher Germer. Trditve se nanašajo predvsem na paniko, vendar veljajo za anksioznost v splošnem.

Vsakdo se v življenju kdaj znajde pred situacijo, ko se je potrebno ustaviti in pogledati, kje sem, kam želim in kako tja pridem. Morda se zgodi dogodek ali se pojavijo težave, ki pomenijo izziv za nadaljnjo pot, ali je pred nami težka odločitev, ki bi jo radi odgovorno sprejeli.

Preživljanje časa z otrokom, skupna igra v otroški sobi, branje pravljic, sprehod, obisk knjižnice, trgovine ali izlet, hranjenje, oblačenje, odhod v vrtec in še mnogo drugega - vse to so lahko zelo lepi trenutki. V idealnem življenju, ko se nam nikamor ne bi mudilo, ko nas ne bi pestila nobena skrb ali utrujenost, bi tako skupno preživljanje časa bilo priložnost, da se začutimo, postanemo bolj povezani in poglobimo odnos z otrokom.

Nedavni pogovor s strokovnimi kolegi, med katerim je beseda nanesla tudi na odnos do otrok, me je spodbudil, da zapišem nekaj vrstic na to temo.