Ne bi si upal trditi, da je v današnjem času nasilja manj kot včasih, zagotovo pa je vzorec izražanja nasilja skozi različne kanale v sodobnem svetu drugačen kot v preteklosti. Razvoju (ali bolje rečeno spreminjanju) družbe se prilagaja tudi pogostost različnih oblik nasilja, kar velja tudi za nasilje na delovnem mestu.
Oblika nasilja, ki ga zaposleni morda čedalje pogosteje doživljajo, je psihično nasilje s strani nadrejenih. Zelo redki delodajalci se v sodobnem času poslužijo telesnega nasilja, česar pa, žal, ne moremo trditi za psihično nasilje, saj je ozaveščenost o psihološki zlorabi zaposlenih še prenizka. Tako so grobe kritike, ki prekoračijo mejo poslovnega odnosa in so usmerjene na osebo zaposlenega, poniževanje, celo ustrahovanje, razmeroma pogost pojav.
Nekateri vodilni se pri takšnem početju izgovarjajo (vede ali nevede, da gre za izgovor) na svoj vodstveni stil ali managerske ukrepe oz. prijeme. Vendar pa je dejstvo, da nasilje ne bi smelo imeti mesta v nobeni delovni organizaciji, naj ima ta takšne ali drugačne značilnosti (katere vključujejo tudi značilnosti managementa).
Podobno kot druge oblike nasilja, ima tudi psihično nasilje škodljive posledice tako za žrtev kot tudi za samo delovno organizacijo. Uničuje človeško dostojanstvo in osebno integriteto zaposlenega. V njem lahko vzbudi veliko količino tesnobe, negotovost, prizadetost, občutke krivde in sramu, prizadene njegovo samopodobo in dramatično zmanjša žrtvino notranjo motivacijo za delo v organizaciji. Prav notranja motivacija v podjetjih in drugih ustanovah velja za enega od najdragocenejših in najpomembnejših virov. Posledično začne prej ali slej pešati tudi sama delovna organizacija (njena produktivnost, učinkovitost in kreativnost) in tako se nasilje naposled obrne tudi proti svojemu povzročitelju.
Miha Černetič
