Šestega in sedmega novembra 2020 je v okviru 17. Študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo potekalo strokovno srečanje na temo „Skrb zase v poklicih pomoči – etična, strokovna in osebnostna dimenzija“.
V sredo, 21. oktobra 2020, sva bila Marinka in Miha gosta pogovornega večera na temo čuječnega partnerstva, ki je potekal v okviru cikla srečanj Psihologija za vsakogar v organizaciji Univerze Sigmunda Freuda Dunaj, podružnica Ljubljana.
„Najmanjše dejanje prijaznosti je vredno več kot največji namen.“ (Oscar Wilde)
Dopamin je vplivna substanca v možganih, ob kateri doživljamo intenzivna prijetna občutja. A zaradi nje se lahko razvije tudi zasvojenost. Ob dopaminskih zagatah čuječnost k sreči ponuja nekatere rešitve.
Ena od stvari, ki nam najbolj preprečujejo, da bi bili v čuječnem stiku z žuborečim življenjem v sebi in okolici, je prav nekaj, kar nas na videz tako osrečuje – naš pametni telefon. Kakor je možno čuječnost živeti v neštetih raznovrstnih priložnostih, se žal tudi nečuječnost k nam prikrade na številne načine. Ima celo vrsto obrazov in različnih izrazov. Od njih je pobeg v telefon dandanes bržkone eden najpogostejših.
Stari rek pravi, da je vse za nekaj dobro. Tako lahko tudi virus, zloglasen po povzročanju respiratornih težav, na svoj način pripomore, da človek še bolj zadiha čuječnost.
Koncentrativne imenujemo tiste prakse čuječnosti, za katere je značilna ozko usmerjena pozornost. Na primer zavedanje dihanja ali osredotočanje na določene besede ali stavke. Tovrstne čuječnostne prakse upravičeno veljajo za presenetljivo učinkovit pripomoček, ko se želimo pomiriti oziroma nasploh doseči regulacijo čustvenih stanj (regulacijo afekta).
Kot je znano, vsebuje čuječnost dve glavni sestavini: zavedanje doživljanja ter sprejemanje le-tega. O slednjem se po mojem mnenju zaenkrat še premalo govori. Kajti gre za težje izvedljivi del čuječnosti, obenem pa sprejemanje svojega doživljanja in doživljanja drugih povzroča vznemirljive, korenite in daljnosežne pozitivne učinke na poti osebnega razvoja.
Ali ste se že kdaj vprašali, kakšno čuječnost vam p(r)odajajo na vaših priljubljenih tečajih in v raznih medijskih vsebinah?
Mož po imenu Jezus, ki je pred dvema tisočletjema živel v Palestini, je zanesljivo eden izmed najbolj znanih Zemljanov vseh časov. Zato je zanimiv razmislek o tem, kako je bilo pri njem s čuječnostjo.
Z naraščanjem popularnosti čuječnosti v slovenskem prostoru se množijo tudi primeri netočne uporabe izrazov za to sicer zelo koristno duševno zmožnost. Pogosta napaka je govorjenje, da je nekdo čuječ, ko v resnici mislimo, da je čuječen.
„Čuječnost ni v prvi vrsti to, da postanemo mojstri v izvajanju čuječnostnih vaj, temveč gre za to, koliko bolj postajamo čuječni v vsakdanjem življenju.“ (Tim Stead)
Vsi ljudje si v življenju želimo uživati ter doživeti čim več prijetnega. Kar nam prija in ugaja, nam ni nikoli odveč; ponavadi se pritožujemo, da imamo tega premalo. Dejansko smo marsikdaj omejeni v količini prijetnih početij, saj se vsak dopust enkrat konča, vsakega priboljška naposled zmanjka, in tudi vsaka druga dejavnost, v kateri uživamo, se slej ko prej izteče. To so omejitve, ki nam jih postavlja naša realnost.
Kaj menite o tej navihani misli na fotografiji?
Nekaj pa je resnice, a ne? Da življenje brzi, hitro, tiho, neopazno ...
Razen ... če se trenutkov začnemo ZAVEDATI.
Ko smo ljudje v stiski, si od drugih želimo sočutja. Po vsej zemeljski obli je sočutje visoko cenjena vrlina, ki dela svet prijaznejši in znosnejši. Sočutje je pojem, ki ga preučuje (pozitivna) psihologija. Pomembno mesto zaseda v različnih filozofskih sistemih ter v velikih svetovnih religijah.
A kako razvijati sočutje v 21. stoletju, ko številni ljudje tožijo, da ga je vse manj in manj? Kakšno vlogo ima pri sočutju čuječnost?