Čuječnost je dobrodošla tudi takrat, ko se znajdemo v procesu žalovanja. In najsi to hočemo ali ne, smo ljudje temu procesu izpostavljeni pogosteje, kakor si mislimo.
Kdaj je potrebno žalovanje?
Odžalovati ni potrebno samo smrti bližnje osebe, marveč tudi ko, denimo, razvodeni za nas pomembno prijateljstvo. Ali ko se moramo ob menjavi službe odpovedati ugodnostim prejšnje zaposlitve. Ali ko z minevanjem let na svojem telesu opažamo, da mladost vztrajno odhaja. Ali ko naši otroci dosežejo najstniško obdobje in niso več tako prisrčni, kot so bili v svojih prvih letih življenja. In še bi lahko naštevali...
Pet mehanizmov delovanja čuječnosti
Izkazalo se je, da čuječnost svoje pozitivne učinke dosega prek petih splošnih čuječnostnih mehanizmov, ki sem jih pred leti prepoznal in opisal na primeru spoprijemanja s tesnobo (Černetič, 2016). Gre za model, s katerim lahko pojasnimo delovanje čuječnosti na številnih področjih, med drugim pri žalovanju (Černetič, 2017).
Vemo, da je čuječnost sestavljena iz dveh glavnih elementov, to sta zavedanje doživljanja in sprejemanje tega doživljanja. Prvi trije mehanizmi v čuječnostnem modelu, ki sem ga omenil, se nanašajo na zavedanje, zadnja dva pa na sprejemanje. Zavedanje tega, kar doživljamo, povzroči, da se odzivamo manj avtomatično, delujemo bolj zavestno. To je prvi mehanizem. Do svojih misli, čustev in vedenj razvijemo bolj objektivno držo – v svojih občutjih se več ne izgubljamo. To je drugi mehanizem. Naša pozornost dobi razširjen fokus, zato opazimo poleg neprijetnih še druge, prijetne stvari (tretji mehanizem). Sprejemanje svojega doživljanja pa prispeva k temu, da se manj izogibamo svojim notranjim vsebinam oziroma si dopustimo čutiti, kar je v nas (četrti mehanizem). Preko soočanja z neprijetnimi, a za nas pomembnimi vsebinami krepimo svojo toleranco zanje, čedalje lažje se z njimi spoprijemamo, kar stroka opisuje s pojmoma izpostavitev in desenzitizacija (peti mehanizem).
Naloge v uspešnem žalovanju
V procesu žalovanja je pomembnih več stvari. Doseči je treba, denimo, da si priznamo dejanskost izgube. Žalujoči se sooča s pogostimi močnimi čustvi, povezanimi z izgubo, ki jih mora biti zmožen na zdrav način regulirati. In prej ali slej mora iti v življenju naprej od izgube – ne da bi jo pozabil ali izbrisal, jo postopoma preraste (Tonkin, 1996), integrira v svoje trenutno in bodoče življenje. Žalujoča oseba razvije nove ali drugačne stike z ljudmi, najde nove izpolnjujoče dejavnosti, nove radosti. Življenje tako zanjo vse bolj dobiva smisel v svoji novi obliki po izgubi.
Pomen zavedanja v čuječnem žalovanju
Poglejmo si sedaj, kako nam zgoraj opisanih pet mehanizmov čuječnosti (Černetič, 2016) pripomore k uspešni izpeljavi izzivov žalovanja (Černetič, 2017):
Ko žalujemo čuječno, se hitro srečamo s prirojeno človeško težnjo, da bi se raje obrnili proč od svoje stiske in se sploh ne bi ukvarjali z izgubo, ki nas je prizadela. Ne želimo misliti nanjo, vendar nas vseeno vedno znova obhajajo misli o njej. Proti naši volji nas na izgubo opozarja pekoča duševna bolečina, ki bi jo po možnosti kar izklopili. Morda pa si še niti nismo povsem priznali, kaj se je zgodilo. Poleg so lahko prisotna še občutja krivde. Vsekakor žalovanje ni prijetno, zlasti na začetku, vendar ga je v naše dobro treba izpeljati. Izogniti se mu ne moremo, namesto nas ga ne more opraviti nihče drug. Čuječno zavedanje nam tukaj pomaga, da prepoznamo težnje svojega avtomatskega pilota po izogibanju neizogibnemu procesu in se pogumno podamo na pot proti svetlobi.
Občutja po sveži izgubi so praviloma močno obremenjujoča. Pogosto se izražajo ne samo z duševno stisko, temveč so pridruženi telesni znaki, kot so tiščanje v prsih, telesna utrujenost, pomanjkanje teka (neješčnost), težave s spanjem. V mračnosti svojih subjektivnih občutij se žalujoči lahko izgublja, ne da bi se tega sploh zavedal. Čuječnost pa dodaja v proces bolj objektivno noto, širšo perspektivo, pogled nepristranskega opazovalca. Občutja, sicer težka in za prizadetega posameznika povsem realna, postavlja v širši kontekst. Oseba bolj jasno razume, kar se ji dogaja. Ve, da mora preprosto dati skozi pomemben in boleč proces. Zaveda pa se tudi, da bo polagoma izšla iz tesne in temne doline na prosto. Morda jo obide misel: „Če so zmogli drugi, bom tudi jaz!“ Minevanje, smrt, zaključki posameznih etap so konec koncev normalni in neizogibni pojavi v življenju.
Tretji čuječnostni mehanizem – razširitev fokusa pozornosti – povzroči, da žalujoči posameznik živi še številne druge elemente stvarnosti, ne da bi se moral v ta namen odpovedati procesiranju izgube. Pred slednjo ne beži, a vendarle je nedvomno več kot le žalujoča oseba. Kljub temu, da v znatnem delu njegovega srca vlada zima, je zunaj, pod oknom njegovega doma, lahko cvetoča pomlad, ki ga razvedri, napolni z nežnostjo in upanjem. Če je izgubil nekaj velikega, še ne pomeni, da je izgubil vse. Marsikaj še ima, in tega se lahko veseli. Kdor žaluje, še ne pomeni, da so zanj pozitivna čustva prepovedana, da se ne sme imeti lepo ali se celo smejati. Precej radosti po vsej verjetnosti izhaja že iz samih spominov na osebo ali stvar, ki smo jo izgubili in ki nam je, dokler je še bila del našega življenja, najbrž precej polepšala naše dni. Ko se spominjamo vsega tega, nam je upravičeno lepo. Kakor drži, da je vsako izgubo treba odžalovati, je prav tako res, da je treba za uspešno žalovanje kdaj napraviti nekoliko predaha od težkih občutij. In ne pozabimo: V bolečem koncu nečesa je lahko prikrit nov začetek – ideja, ki jo pripisujejo Laodziju (verjetno sicer napačno; Stenudd, 2020), je še kako resnična. A le, če bomo gledali dovolj široko, bomo na pogorišču uspeli prepoznati porajanje nečesa novega.
Vloga sprejemanja v čuječnem žalovanju
Eden od mehanizmov delovanja čuječnosti, ki se nanašata na sprejemanje, je zmanjšanje izogibanja doživljanju. Ko smo čuječni, si lažje dopustimo čutiti bolečino. In glej, čeravno bolečina prvi hip silovito pljuskne v nas, je neprijetni val kmalu mimo. Naslednji podobni valovi pa so ponavadi manjši od prvega. Resnično sprejemanje občutij omogoča njihovo predelavo in transformacijo. Po drugi strani pa si z izogibanjem, odrivanjem neprijetna čustva pogosto še okrepimo in ne zmanjšamo, kot je naša želja. Občutiti žalost, jezo in druga čustva navsezadnje pomeni biti živ in čuteč. Dejstvo, da nam je hudo za ljubljeno osebo, pomeni, da nam je ta bila pomembna in dragocena in smo ob njej marsikaj lepega doživeli, od nje prejeli, za kar je vredno biti hvaležen.
Kar pa zadeva čuječnostni mehanizem izpostavitve in desenzitizacije, ni nepomembno, da nas čuječno spoprijemanje z izgubo krepi v zrelosti in v zmožnosti soočanja z življenjem, ki ne poteka vedno tako, kot bi si želeli. Trdneje nas umešča v stvarnost bivanja in sveta, zaradi česar lahko v svetu bivamo bolj učinkovito in pristno. Izpostavljenost izgubi, ki jo nato uspešno prestanemo, nas učvrsti za soočanje z nadaljnjimi izgubami v življenju, ki bodo zagotovo – slej ali prej – nastopile. In če gre za smrt drage osebe, pridemo iz procesa žalovanja z manjšim strahom pred smrtjo, kakor smo vanj vstopili. Desenzitizacijsko vlogo imajo lahko pri žalovanju med drugim pogovori in druženje z ljudmi, ki preživljajo ali so doživeli podobno izkušnjo. Nasprotno pa poskusi, da bi svojo bolečino izolirali pred drugimi in pred samim seboj, pustijo to bolečino kot neprebavljeni grižljaj v želodcu, ki še dolgo in z nezmanjšano mero tišči ter nam greni in omejuje življenje.
Dr. Mihael Černetič
Fotografija: Mahdi Bafande na Unsplash
Literatura:
Černetič, M. (2016). Mehanizmi delovanja čuječnosti: Primer anksioznosti [Mechanisms of mindfulness: The example of anxiety]. Kairos, 10(3–4), 55–82.
Černetič, M. (2017). Mehanizmi delovanja čuječnosti v procesu žalovanja (Gradivo za udeležence predavanja v društvu Hospic, 4. 1. 2017, Maribor). https://www.potnaprej.si/gradiva/Izrocek%20Hospic%20MB%20januar%202017.pdf
Stenudd, S. (2020, 9. september). Fake Lao Tzu quote „New beginnings...“ Taoistic.com. https://www.taoistic.com/fake-laotzu-quotes/fake-laotzu-quote-New_beginnings_are_often_disguised.htm
Tonkin, L. (1996). Growing around grief—Another way of looking at grief and recovery. Bereavement Care, 15(1), 10. https://doi.org/10.1080/02682629608657376
