Vsak, ki je imel količkaj opravka z otroki, ve, da imajo ti najmlajši člani človeške družbe ogromno potrebo po pozornosti. Včasih se zdi, da je otrokom pozornost (zlasti njim pomembnih odraslih oseb) celo bolj pomembna kot »kruh«.

Ampak zakaj je tako?

Na voljo je članek dr. M. Černetiča o čuječnosti v psihoterapiji, ki je bil objavljen v reviji Kairos.

Za branje članka kliknite tukaj.

Na prvi pogled se zdi, da je čuječnost statična ter v nasprotju in celo v konfliktu z delovanjem, z akcijo. Brez dvoma je tudi delovanje v življenju zelo pomembno, saj v življenju ne mine dan, ko ne bi bilo potrebno česa opraviti ali kaj postoriti. Brez delovanja in akcijskega pristopa k življenju torej preprosto ne gre.

Kako vzgajati otroka, da se bo razvijal v samostojnega posameznika? Kako otroku privzgajati delovne navade? O tem govori eno od strokovnih predavanj za starše, ki jh izvajamo v naši ustanovi. V njem so glavna izhodišča in priporočila, ki jih je potrebno poznati za uspešno navajanje otroka na samostojnost, strnjena v deset ključnih smernic:

V naši ustanovi pri svojem delu vključujemo tudi filozofijo in tehnike pozitivne psihologije, ki je v zadnjih dveh desetletjih postala pomemben element psihološke stroke in znanosti. Ena od dejavnosti v okviru pozitivne psihologije je doživljanje in razvijanje hvaležnosti, ki se je izkazala kot izredno koristna za psihološko zdravljenje in osebnostno rast.

V sredo, 25. 1. 2012, je dr. Miha Černetič na TV Slovenija kot gost v oddaji Dobro jutro predstavil čuječnost.

Če želite, si lahko ogledate posnetek oddaje.

Vabljeni k ogledu!

Težko pričakovani program za premagovanje stresa s čuječnostjo je sedaj odprt za vpis udeležencev!

Kolikokrat objamemo svoje drage? Partnerja, otroka, dobro prijateljico … Kaj se takrat dogaja? Premlevamo preteklost, nas tarejo skrbi o prihodnosti, preštevamo, koliko opravkov je ta dan še pred nami, razmišljamo, kaj bomo rekli ali kaj bo naš naslednji korak? Kolikokrat pa ljubljeno osebo objamemo s polnim zavedanjem, ko se potopimo v tisti trenutek in ga zares začutimo.

Prejšnji teden sem na mednarodnem strokovnem posvetu, ki je potekal v okviru Skupnosti vrtcev Slovenije v Podčetrtku, predstavljal knjigo z delovnim naslovom "Pozitivni viri v družini za razvoj in vzgojo otrok", ki nastaja v okviru aktiva svetovalnih delavcev vrtcev celjsko-mariborske regije. Ideja knjige temelji na pozitivni psihologiji in uporabi virov v družinah.

V teh dneh sem ponovno naletel na čudovit sestavek Diane Loomans z naslovom »Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka«. Čudovite in globoke vrstice so me še bolj nagovorile kot prvič:

Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka,
bi več barvala s prsti in manj karala s prstom.

Ali lahko čuječnost resnično spreminja možgane? To vprašanje si je zastavil dr. Elisha Goldstein na svojem blogu in v odgovor objavil nekaj ugotovitev, ki so jih pokazale raziskave. Ugotovitve so resnično zanimive, če že ne osupljive.

Kot svetovalni delavec v vrtcu sem danes nekaj časa preživel v igralnici s skupino najmlajših otrok, od katerih nekateri še niso bili stari niti leto dni. Ob tem sem imel ponovno priložnost v živo izkušati tisto temeljno egalitarnost, ki se odraža v samem človekovem razvoju in lahko služi kot ena od podlag etike in demokracije.

Dopust, ko imamo na voljo več časa, je dobra priložnost za razvijanje čuječnosti, pa tudi za to, da veščino sprejemajočega zavedanja s pridom uporabimo za manj stresen in še bolj doživet in blagodejen oddih. Več o čuječnosti med dopustom lahko preberete v članku, ki je konec julija izšel v Bonbonu (tedenski prilogi časopisov Večer in Primorske novice). Na podobno temo pa je bil v avgustu na Radiu Koper objavljen tudi polurni pogovor z Mihom Černetičem.

Znanka z že odraslimi otroki mi je nekoč pripovedovala, kako se ji je kot mladi mamici doma kopičila nepomita posoda, saj je rajši odšla z otroki na sprehod kot pa drgnila posodo od kosila. Prednost je dala otrokom, posoda pa je prišla na vrsto kasneje. Danes sta njena otroka osebnostno dobro integrirana, stabilna in uspešna odrasla človeka. Nič čudnega, saj je njuna mama vedela, da krožniki in kozarci lažje počakajo kot iskriv, dinamičen in po pozornosti hrepeneč otroški duh.

Ločitev staršev je za otroka vedno dramatičen dogodek. Čeravno starša presodita, da je ločitev za njiju najboljša rešitev, in morda čutita ob njej tudi olajšanje, ker bo pomenila konec mučnih prepirov in konfliktov, je za otroka ločitev lahko celo bolj stresna kot za starše. Starša predstavljata stebra, na katerih stoji otrokov svet, in če se stebra razmakneta, je razumljivo, da se ta svet pošteno zamaje, če že ne poruši.