Kako se obnese videokonferenčno izvajanje psihoterapije: Prgišče izkušenj iz prakse

Epidemija koronavirusa je psihoterapevte po celem svetu prisilila v uporabo telepsihoterapije (psihoterapije na daljavo), če želijo tudi v obdobjih zaprtja pomagati svojim klientom. V praksi je pogosto predvsem izvajanje psihoterapevtskih seans preko videokonferenčne povezave (na primer po Skypu in v zadnjem času predvsem preko Zooma). Upravičeno pa je vprašanje, ali je takšen način terapije primerljiv z izvedbo v živo.

Svoj skromni prispevek k razreševanju te pomembne dileme podajava z zbirko lastnih izkušenj, ki so se nama tekom koronakrize nabrale pri videokonferenčnem izvajanju psihoterapije.

Prednosti videokonferenčnih psihoterapevtskih seans pred terapijo v živo

Izvajanje terapije na daljavo, s prenosom zvoka in slike v realnem času, ima določene prednosti:

  • Sitnosti in težave, povezane s klientovim prihodom na psihoterapevtsko lokacijo, odpadejo. Klientu se ni treba voziti (ali hoditi) do terapevta, se prebijati skozi gnečo v prometu, iskati parkirnega prostora, se ubadati z vremenskimi neprilikami.

  • Terapevt dobi neposreden vpogled v bivalno okolje in razmere svojega klienta, kar lahko prispeva dragocene informacije o klientu.

  • Nekateri klienti se v spletno izvedenih seansah lažje sprostijo. Bodisi ker se nahajajo doma, v svojem varnem okolju, bodisi ker obstaja večja oddaljenost (vsaj prostorska) med njimi in terapevtom.

  • Ko se klient s terapevtom poveže iz svojega domačega (včasih tudi kakega drugega njemu posebnega) okolja, je možno v okviru terapevtske seanse izvesti nekatere tehnike, ki v terapevtski sobi niso mogoče ali so manj učinkovite.

  • Okoliščina, da terapevt na računalniškem ekranu vidi tudi sebe, nudi dodaten vir povratnih informacij, s katerimi more terapevt ozaveščati in spoznavati svoje odzive pri delu s klientom ter sam način, kako je skupaj z njim.

Pomanjkljivosti videokonferenčne psihoterapije

Poleg prednosti ugotavljava pri svojem delu tudi pomanjkljivosti videokonferenčnega načina izvedbe terapije. Opažava, da je teh več kakor prednosti.

  • Klienti imajo lahko vsaj občasno težave, da si v svojem bivališču, ob ostalih stanovalcih, zagotovijo miren in psihološko varen prostor brez motenj. V terapevtski sobi je ta na voljo, čemur psihoterapevti posvečamo znatno pozornost.

  • Razliko lahko naredi že to, na kakšnem sedežu klient sedi med terapijo. V terapevtskih sobah so sedeži praviloma zelo udobni in sproščujoči, kar ne velja nujno za stole, ki jih ljudje uporabljamo pri računalniku v domačem delovnem kotičku.

  • Tehnične težave so več kot zgolj izjema. Pogoste so manjše in kratkotrajne tehnične preglavice (zatiki v zvoku in/ali sliki), občasno pa se pojavijo tudi večje in bolj moteče.

  • V kolikor se klient v seanso vključi preko pametnega telefona, je podoba terapevtovega obraza bistveno manjša kakor pri delu v živo, kar oža klientovo doživljanje terapevtskega dogajanja in s tem zmanjšuje učinkovitost terapije. Zagotovo so na sliki, pomanjšani na ekran telefona, bistveno slabše opazni obrazni mikrosignali, za katere že sicer obstaja dvom, ali se prek tehnoloških vmesnikov (verige ekranov, računalnikov, strežnikov, medmrežnih povezav) zadovoljivo prenašajo med klientom in terapevtom.

  • Čeprav se psihoterapije tradicionalno drži poimenovanje zdravljenje s pogovorom (angl. talking cure), je psihoterapevtski proces precej več kot le govorjenje. Pretiranega besedovanja se v terapevtskih seansah celo izogibamo. Pomembno vlogo imajo tudi nebesedni komunikacijski kanali. Pri videokonferenčni povezavi sta na zaslonu običajno vidna samo glava in del trupa osebe, manjka pa spodnji del telesa, ki je pri razbiranju neverbalne govorice lahko še bolj razkrivajoč kakor zgornji del. Skorajda povsem je onemogočen stik z očmi. Avditivni (slušni) kanal je omejen. Pri terapevtskem kontaktu, oziroma v odnosu med udeležencema terapije, manjka občutek utelešenosti. Umanjkajo tudi olfaktorne (vonjalne) informacije, ki jih vsaj nezavedno zaznavamo pri komunikaciji. Tridimenzionalnega sveta ni mogoče enostavno skrčiti v dve dimenziji.

  • Za naju kot terapevta je videokonferenčni način izvedbe terapevtske seanse znatno bolj utrujajoč. Ni čudno, da v svetu že govorijo o tako imenovani Zoom utrujenosti (angl. Zoom fatigue).

  • Pojavljajo se težave pri izmenjevanju govornega položaja – kdaj kdo govori in drugi posluša. Pri terapiji preko (računalniškega) posrednika se nama precej pogosteje kakor v živo dogajajo nerodne situacije, ko klient in terapevt oba hkrati nekaj rečeta. Tozadevne neusklajenosti, nesinhroniziranosti predstavljajo ovire v terapevtski komunikaciji.

  • Klient za terapevtsko seanso ne zapusti svojega običajnega okolja. Vemo, da menjava neposrednega miljeja olajšuje spremembo mentalne naravnanosti. Poleg tega transferni čas (kot je sprehod do terapevta ter po terapiji nazaj domov) nudi klientu dodatno možnost za procesiranje terapevtskih vsebin; najprej v smislu priprave v pričakovanju terapevtskega srečanja, nato pa za procesiranje učinkov terapevtskega dela neposredno po seansi.

  • Kar nekaj je takšnih psihoterapevtskih tehnik, ki preko videokonference niso izvedljive ali pa je njihov učinek manjši zaradi prilagajanja tehnike delu na daljavo. Primer so intervencije dela s stoli.

  • Okoliščina, ko je stik med klientom in terapevtom zožen na sliko na ekranu, predstavlja zlasti za relacijsko usmerjeno psihoterapevtsko delo precejšen manko. Nasploh velja, ne glede na terapevtsko modaliteto, da so v psihoterapiji ključnega pomena odnosni vidiki med klientom in terapevtom.

Kaj pravijo raziskave?

Doslej je že bilo opravljenih nekaj raziskav, ki so preučevale učinkovitost telepsihoterapije v primerjavi s psihoterapijo v živo. Nekatera od teh preučevanj so podala zaključke, da naj bi bila telepsihoterapija po učinkovitosti primerljiva z običajno psihoterapijo. Vendar pa raziskav na zadevnem področju zaenkrat obstaja le malo, in še te so v glavnem preučevale samo kognitivno-vedenjsko modaliteto, ki je precej specifična v primerjavi z bolj poglobljenimi, širše zastavljenimi, bolj relacijsko usmerjenimi in dalj časa trajajočimi terapevtskimi obravnavami.

Kaj reči za sklep?

Spričo epidemije koronavirusa je razumljivo, da psihoterapevti iščemo alternativne poti do svojih klientov v želji, da bi jim pomagali. Prav tako je razumljivo morebitno navdušenje ob ugotavljanju, kaj vse je že možno opraviti preko spleta. Obenem pa je na mestu tudi kritična refleksija, kaj (ali še bolje rečeno: koliko) tehnologija terapevtom v resnici omogoča, kaj pa so vsaj zaenkrat zgolj želje in dobri nameni. Ali včasih nemara neupravičeno iskanje bližnjic, ki niso v dobro klientov in bi v končni fazi utegnile privesti do zmanjšanega ugleda psihoterapevtske pomoči.

Dr. Mihael Černetič in Marinka Černetič

Fotografija: Beci Harmony na Unsplash

Pin It