Novodobska čuječnost in znanstveno utemeljena čuječnost

Ali ste se že kdaj vprašali, kakšno čuječnost vam p(r)odajajo na vaših priljubljenih tečajih in v raznih medijskih vsebinah?

Glede na trenutno visoko popularnost čuječnosti ni nič čudnega, da se ta prakticira tudi v kontekstih in na načine, ki jih je mogoče povezati z gibanjem Nova doba (angl. New Age). Kaj to pomeni za ljudi, ki jih čuječnost zanima in bi se radi z njo ukvarjali? Kaj pomeni za delo strokovnjakov, kot so psihologi in psihoterapevti, ki so pri izvajanju profesionalnih storitev zavezani ugotovitvam in etičnim standardom svoje stroke in znanosti?

Za omenjene strokovnjake ni vseeno, kakšno čuječnost ponujajo svojim uporabnikom – takšno, ki je utemeljena na solidnih znanstvenih raziskavah, ali čuječnost, kjer sicer ne manjka všečnih besed in dobrih želja, a rezultati v praksi še zdaleč ne dosegajo obljub. Zato se mi zdi pomembno, da čuječnostna praksa in poučevanje v okviru psihologije in psihoterapije temeljita na kolikor mogoče trdnem temelju znanosti, na transparentnih, preverljivih in preverjenih postavkah namesto na nepreverjenih, dvomljivih, celo obskurnih teorijah, ki včasih že mejijo na fantazije.

Namen pričujočega besedila je podati nekaj spodbud in izhodišč za razmišljanje o različnih pristopih in pogledih na čuječnost. Je povabilo k razločevanju poti, ki lahko pripeljejo vsaj v bližino obljubljenega cilja, od tistih, ki velikokrat vodijo v razočaranje ali celo na stranpoti. Ker žal ni vse zlato, kar se sveti.

Za novodobske pristope načeloma velja, da so neznanstveni, pri čemer je zaslediti širok razpon od psevdoznanstvene drže (uporabe znanstveno obarvanega jezika, ne pa tudi, vsaj ne v zadovoljivi meri, principov znanstvene metode) pa vse do odkrite protiznanstvene naravnanosti.

V nadaljevanju navajam deset značilnosti novodobskega pristopa k čuječnosti, kjer je po mojem mnenju mogoče opaziti razhajanja s čuječnostjo, utemeljeno na znanosti. Ker je Nova doba poimenovanje za dokaj ohlapen skupek številnih idej, tokov in praks, je treba dodati opombo, da vse navedene značilnosti ne veljajo v enaki meri za vse novodobske pristope.

1. Védenje izhaja iz (privatnih) uvidov namesto iz raziskav

Ni vseeno, ali se čuječnost prakticira na podlagi védenja, ki ga posredujejo tako imenovani razsvetljeni mojstri ali celo lastni intuitivni uvidi praktikanta, ali pa na podlagi znanj, ki izhajajo iz „suhoparnih“ znanstvenoraziskovalnih ugotovitev.

Raziskovalci menijo, da podlago novodobskim razmišljanjem in dejavnostim predstavljajo gnostični in ezoterični tokovi, ti pa že vse od antičnih časov bolj kot ne zavračajo racionalistični epistemološki pristop, tako značilen za znanost od njenih prvih začetkov dalje. Ezoterizem in gnoza dajeta prednost neposrednim, notranjim, osebnim oziroma privatnim uvidom, skrivnim znanjem ter mitom pred jasno in enoznačno opredeljenimi koncepti in teorijami, ki jih lahko v principu vsakdo empirično preveri.

2. Misli kot vzroki – magično mišljenje

Kaj so vzroki, ki naj bi povzročili učinek čuječnostne prakse? So to že same misli, želje, občutja ali pa so posredi bolj ali manj kompleksni psihološki ali psiho-fiziološki mehanizmi, ki jih preverjajo raziskave?

Nova doba zavrača ontološki dualizem, ki um in materijo dojema kot dva ločena pojava. Zato ni presenetljivo, da je tako imenovano magično mišljenje (prepričanje, da lahko posameznikove misli same po sebi povzročijo določene učinke v svetu) novodobskim pristopom blizu. Kot primer magičnega mišljenja velja omeniti tudi v popularni kulturi precej razširjeni zakon privlačnosti, ki predstavlja podlago ne-racionalne oblike prakticiranja pozitivnega mišljenja. Iz takšnega pristopa veje neka pretirana lahkotnost, kar zadeva vzročnost, kot da bi moglo pozitivno mišljenje sámo rešiti vse naše probleme. Drugače je v znanosti, kjer je vprašanje vzročnosti (zlasti tiste vrste vzročnosti, ki jo je Tomaž Akvinski, izhajajoč iz Aristotela, poimenoval causa efficiens) zelo resna in zahtevna tema, ki je noben znanstvenik ne jemlje zlahka.

3. Mešanje psihologije in duhovnosti

Ali lahko pri prakticiranju čuječnosti ohranimo svoja lastna prepričanja glede duhovnosti in religije ali pa se vsaj potihem pričakuje, da „v paketu“ privzamemo še določene duhovne poglede in/ali navade, denimo verjetje v sistem čaker, reinkarnacijo ali drevesna božanstva, prakticiranje joge ali vegetarijanske prehrane?

Psihologija in tudi psihoterapija sta znanstveni disciplini, zato pri obravnavi svojih področij preučevanja težita h kar največji objektivnosti ter sistematičnosti. Duhovnost pa je zelo širok pojem in kot takega bi ga težko imeli za znanstvenega. Znanost sicer lahko preučuje tudi duhovnost (kar tudi dejansko počne), toda za znanstveno in strokovno kredibilnost je potrebno kar najbolj jasno razlikovanje med znanstvenim in neznanstvenim, med psihološkim/psihoterapevtskim in duhovnim pristopom, med „jabolki“ in „hruškami“. Treba je reči, da so z zavedanjem ločnic že nasploh težave v Novi dobi, ki teži k zlivanju celo v vsakdanji izkušnji jasno različnih konceptov v nekakšno mistično vse-je-enost.

4. Precenjevanje lastnih/človeških moči

Ali je možno pričakovati, da bomo dosegli popolno srečo in zadovoljstvo, če bomo le dovolj vadili čuječnost? Je v tem smislu vse odvisno zgolj od naših lastnih prizadevanj (in morda prizadevanj našega učitelja, če ga imamo)? Ali je smiselno v čuječnost polagati upe za, če si sposodimo izraz iz religiologije, svoje samoodrešenje?

V svetopisemski pripovedi o babilonskem stolpu so se ljudje v svoji prevzetnosti poskušali z lastnimi močmi povzpeti do nebes, do božje blaženosti, vsemogočnosti in popolnosti. Tudi v današnjem času številni ljudje verjamejo, da jih lahko vseh njihovih težav odrešijo neke tehnike ali znanje, védenje. Vendar znanost žal ne upravičuje takšnih pričakovanj, saj še predobro spoznava nepopolnost sveta in človeka. Doslej človeštvu kljub vsem naporom ter napredku znanosti in tehnologije ni uspelo rešiti vseh svojih težav in neprijetnosti. Utopično je pričakovati, da bodo ljudje kdaj koli v prihodnosti sami ustvarili svoj raj na zemlji (ali kjer koli v vesolju). Celo sama znanstvena metoda daje nepopolne rezultate: ko znanstveniki pridobivajo podatke, ti vsebujejo tudi napako merjenja, poleg tega je vsaka znanstvena teorija že po definiciji zgolj začasna oziroma nepopolna.

Drugačen od izkušnje, ki jo ima znanost, je v tem oziru pogled Nove dobe, kjer vlada prepričanje, da lahko ljudje z lastnimi prizadevanji dosežemo popolnost, da smo v bistvu božanski, to je (vsaj) mali bogovi. Krščanstvo je v antiki precenjevanje človeških zmožnosti prepoznalo v hereziji pelagijanstva (Pelagij je učil, da človeku njegov lastni napor zadostuje, da živi brezgrešno življenje). Gledano v splošnem, je poveličevanje človeka doživelo močan porast v obdobju renesanse in v precejšnji meri ostalo prisotno skozi novi vek vse do danes.

5. Poveličevanje prijetnih občutij

Ali čuječnostne vaje izvajamo, da bi dosegli ugodje? Ali pa zato, da bi mogli biti bolj v stiku s prijetnimi občutji in lažje sprejeti občutja, ki so neprijetna? Da bi se laže soočili s težkimi vidiki življenja in ne bežali pred njimi?

Kdor prakticiranje čuječnosti vzame resno, pri sebi, drugih in v okolici redno naleti na vsebine in pojave, ki mu ne vzbujajo (samo) ugodja. Sooča se z okoliščino, da je trpljenje neizogibni del življenja. Medtem ko prizadevanja Nove dobe dajejo pogosto vtis, da naj bi se človek od trpljenja umikal v „pozitivno energijo“, „dobre vibracije“, „ekstazo“, „mistična izkustva“, skratka v prijetna občutja, ki naj bi se jih naučil producirati skorajda po želji, pri čemer ni izključena „pomoč“ s strani psihoaktivnih substanc oziroma drog.

Znanost se zaveda, da umik v sfero subjektivnega, v nekakšen kokon prijetnih občutij, ne more biti dokončna rešitev za človeške težave. Znanstveniku je jasno, da videz ni vse, da so še globlja dogajanja in zakonitosti od tega, kar je videti na površju oziroma iz določenega (subjektivnega) zornega kota. Povedano preprosto, tiščanje glave v pesek problemov ne odpravlja.

Iz zgodovine krščanstva je znano gibanje mesalijancev, ki so poveličevali svoja subjektivna, prijetna izkustva kot merilo svojega duhovnega stanja in napredka. S strani krščanske inteligence je bilo mesalijanstvo že v antiki opredeljeno kot stranpot oziroma herezija.

6. Svetobežnost namesto usmerjenosti v konkretnost vsakdanjega življenja

Prakticiranje čuječnostne meditacije lahko za koga predstavlja beg od problemov in rutine vsakdanjega življenja v tako imenovana posebna izkustva. V smislu umikanja pred življenjem in ne zgolj začasnega oddiha, da bi si nabral novih moči za življenjske izzive. V kontekstu psihološke stroke in znanosti pa je čuječnost pojmovana kot orodje, pomoč posamezniku za lažje, učinkovitejše in bolj zdravo funkcioniranje v njegovem vsakdanjem življenju. Razlika v namenu je precejšnja; v prvem primeru gre za svetobežnost (umikanje, bežanje od sveta), v drugem za pogumni poskus biti kos, po svojih najboljših močeh, izzivom življenja in bivanja.

Nova doba je bistveno bolj kakor znanost povezana z utopističnim razmišljanjem, ki pa doslej še ni prineslo želenih rezultatov. Če bi jih, bi to pomenilo, da morda vendarle ne gre za utopije. Denimo v hipijevskih komunah, znanih po pridihu utopizma, je (bilo) mogoče opaziti, da se tam ravno tako prepirajo kakor drugod, poleg tega ni (bilo) videti, da bi bili kaj bolj srečni od drugih ljudi, kljub svojim novodobskim nazorom in celo poseganju po drogah z namenom doseganja „spremenjenih stanj zavesti“.

Psihološka znanost vlaga precej energije v preučevanje načinov za konstruktivno spoprijemanje s težavami. Ugotavlja, da umikanje od težav v splošnem ni najboljša rešitev, ter poudarja pomen osebnostne rasti in zrelosti za soočanje z izzivi, ki jih pred posameznika postavlja življenje.

7. Pobožanstvenje jaza

Ali nam čuječnost pomaga, da vzpostavimo stik z božanskostjo v sebi? Da odkrijemo, da smo v svojem bistvu že popolni? Takšna retorika gotovo ne temelji na znanstvenih odkritjih, temveč na novodobskih prepričanjih. Slednja so pretežno panteistična ali vsaj panenteistična in tako Nova doba človeka dojema kot božanskega.

Problem zaradi prepričanja o lastni božanski naravi lahko med drugim nastane, ko se nekdo začne počutiti kot bolj udejanjena božanskost v primerjavi z drugimi ljudmi. Najbrž je tudi to eden od razlogov za ne prav redek pojav (samooklicanih) duhovnih mojstrov in gurujev z dragimi avtomobili in drugim gmotnim bogastvom, ki se v obilni meri vdajajo še drugim tipično posvetnim užitkom, kot sta slava in spolnost.

Psihologija bi k temu dodala še koncepte, kot so egotizem, narcisizem in manipulativnost. Gre za lastnosti, ki vse prej kot prispevajo k blagostanju ljudi, ki živijo v vplivnem območju takšnega „duhovnega mojstra“. Pa čeprav se lastnosti manifestirajo v imenu deklarirane božanskosti. Vprašamo se lahko, ali ni s takšno „božanskostjo“ nekaj (močno) narobe. Tudi brez poglobljene analize je mogoče spoznati, da ne gre za model sobivanja, ki bi bil v obče dobro. K sreči za precejšnjo večino simpatizerjev Nove dobe velja, in to je treba poudariti, da so iskreni iskalci dobrega in resnice ter jih ne obvladuje kompleks večvrednosti.

Kljub pogosti retoriki o opuščanju jaza in podobno, je v novodobskih krogih čutiti nekakšen egocentrizem v smislu poudarjenega ukvarjanja s sabo in vrtenja predvsem okrog svojih lastnih želja – denimo želja po uspehu, zdravju, moči, užitku; žal tudi na račun skupnega dobrega, altruistične ljubezni, služenja drugim.

8. Resničnost kot nekaj relativnega in celo poljubnega

Resničnost je po novodobskem mišljenju nekaj, kar lahko oblikujemo v skladu s svojimi željami. Če za postmodernizem velja, da resnico dojema kot relativno, gre Nova doba še dlje, zanjo je resnica skorajda poljubna.

Kaj navedeno pomeni za čuječnost? V novodobskem miselnem okviru se lahko meditacija in „čuječnost“ uporabljata kot pripomočka za namen ustvarjanja alternativne, imaginarne resničnosti. Psihološko gledano obstaja pri tem nevarnost, da se psihični obrambni mehanizmi še okrepijo, mentalne distorzije povečajo, realitetna kontrola zmanjša. Namesto da bi čuječnost (odprto in razmeroma nepristransko zavedanje tega, kar je) okrepila, izjasnila in izostrila zaznavanje in spoznavanje resničnosti, vključno s posameznikovimi notranjimi, mentalnimi procesi (npr. mislimi, prepričanji).

Epistemološka pozicija znanosti je na strani odkrivanja in ne kreiranja resnice. Znanstvenik v naravi, ljudeh, svetu prepoznava zakonitosti, ki so že tam. Ne postavlja se v držo, da bi te zakonitosti oblikoval po lastni zamisli, želji, prepričanju. Tuja mu je trditev, da je resnično to, za kar se sam odloči ali verjame, da je resnično. Navedene trditve ne upravičuje nobeno dosedanje odkritje psihologije, nevroznanosti ali kvantne fizike, niti katere koli druge znanstvene panoge.

9. Skrivnostnost in elitizem

Ali so vam čuječnost predstavili kot starodavno, skrivno metodo, ki naj bi bila v preteklosti dostopna samo redkim, posvečenim izbrancem? Je vaše uvajanje v čuječnostno prakso spremljala avra skrivnostnosti? Če ste odgovorili pritrdilno, obstaja precejšnja verjetnost, da ste se s čuječnostjo srečali v novodobskem kontekstu, saj znanstvene stroke (in v splošnem tudi tradicionalne, uveljavljene religije, kot je budizem) ne postopajo na opisani način.

Znanost stoji na temeljnem stališču, da je znanje dobrina, ki pripada vsem in si ga naj ne bi nihče prisvajal. Elitizem glede znanja ne ustreza duhu znanosti. Za gnosticizem, katerega dediščino zasledimo v Novi dobi, pa so značilna skrivna védenja, v načelu dostopna le nekaterim. Posledično je v novodobskih krogih poudarjena vloga raznih gurujev, mojstrov, učiteljev, saj naj bi ti posedovali omenjena skrivna znanja in jih posredovali svojim učencem.

Ko delež prispeva še marketing s svojimi prijemi, dobimo opise z izrazi, kot so „razkritje starodavne skrivnosti“, „revolucionarna metoda“, „neverjetna učinkovitost“, „uradna znanost to prikriva“ in podobno.

10. Poenostavljanje metode – po bližnjici do cilja

Je čuječnost predstavljena kot pot, po kateri postopoma napredujemo ob redni vadbi, ali kot sredstvo za hitro, enostavno ter malone lahkotno doseganje cilja? Čuječnost kot pripomoček za odpravo (skoraj) vsakršnih težav in bolezni, kot panacea (univerzalno zdravilo)?

Spomniti velja, da znanost v tisočletjih svojega obstoja (če pojem znanosti razumemo v širšem smislu) še ni našla univerzalnega zdravila. Najbrž ga tudi nikoli ne bo. Če nekaj izgleda prelepo, da bi bilo res, se ponavadi izkaže, da tudi dejansko ni resnično. Ideja, da bi mogli po bližnjici priti do razsvetljenja, je vsekakor mikavna. Vsaj toliko kot obeti, da bomo obogateli s pol ure dela na dan. Realno pa po mojem mnenju ni ne eno ne drugo, kar lahko potrdita (v tem vrstnem redu) teologija in ekonomija.

Nova doba se v svojih praksah poslužuje tudi uporabe enteogenih drog, psihoaktivnih substanc (kot so psihedeliki in marihuana), ki naj bi inducirale duhovna izkustva. Prepričanje, da more uživanje enteogenov posameznika privesti do tako imenovane unio mystica (v pomenu združitve z božanskim), je v najboljšem primeru grobo in zavajajoče poenostavljanje. Nasploh v novodobskih pojmovanjih poenostavljanja ravno ne manjka, kljub na čase zapleteni retoriki. Če neka substanca povzroči občutja, podobna tistim, do katerih lahko pride po letih ali desetletjih trdega dela (npr. čuječnostne vadbe, molitve in askeze kot pri zgodnjekrščanskih puščavnikih), še ni dokaz, da gre v obeh primerih za isti proces. Koza ni modrec, čeprav nosi dolgo brado (seveda niti modrecu ni brada povzročila modrosti).

Preprost preizkus, koliko je nekdo zares „razsvetljen“, je kar njegov način življenja, njegov odnos do sebe in drugih. Kdor trdi, da je dosegel visoko raven osebnega ali duhovnega razvoja ali osebnostne integracije, vendar njegovo (vsakdanje) življenje v moralnem pogledu tega ne odslikava, po vsej verjetnosti zavaja sebe in/ali druge.

Dr. Mihael Černetič

Pin It