Kdor dovolj dolgo hodi po poti čuječnosti, ga prej ali slej pričaka soočanje z duhovnimi temami in vsebinami. Kajti čuječnost vodi v globino. V stik z lastno pristnostjo v globini svojega srca in k samopreseganju v izkušnji avtentičnih medosebnih odnosov. Pomaga seči onstran površinskosti, banalnosti in vsakdanjosti, saj usmerja k doživljanju enkratnosti slehernega trenutka in smisla vsake izkušnje. Čuječnost tako človeka vodi v območje presežnega, duhovnega, svetega. Ni pretirano reči, da je čuječnost lahko v precejšnjo pomoč na duhovni poti.
Odpiranje za presežno
Zaradi umirjenosti, ki jo omogočajo čuječnostne vaje, so te lahko dobra priprava za duhovno izkušnjo, molitev. Ko se umirimo in pridemo v stik s seboj v svoji trenutni situaciji, jasneje zaznamo to situacijo in kar je v njej bistveno. Nato vse skupaj lažje izročimo Bogu, če želimo.
Eden od presežnih, duhovnih vidikov, za katere čuječnost odpira človeka, je smisel. Pot čuječnosti je pot prebujanja iz ne-zavednega življenja (kjer je večina dejavnosti bolj kot ne navada, nekaj banalnega in brez pravega smisla) v enkratnost sedanjega trenutka (ki je doživet kot dar in napolnjen s smislom). S pomočjo čuječnosti se razvija zavestno življenje, v katerem prepoznavamo globok smisel in pomen svojega obstoja in sledimo svojim jasno izoblikovanim vrednotam. Čuječno razpoložljivost za globljo razsežnost življenja in odnosov je v slovenskem prostoru izčrpno in poglobljeno opisala redovnica s. Mojca Marija Šimenc v svoji knjigi (Šimenc, 2021).
Čuječnost pomaga odkrivati in živeti vrednote – tisto, kar je resnično pomembno, kar posameznika globinsko osrečuje in mu daje več življenja. Da res živimo vrednote, ni dovolj biti površen; spustiti se moramo v globino, se ne pustiti zamotiti s površinskimi stvarmi. Treba si je vzeti čas, da se ustavimo in reflektiramo.
S čuječnostjo se povečuje naša odprtost za druge in rahljajo spone ujetosti v egocentrično perspektivo. Decentracija omogoča rast v dojemanju resničnosti drugih ljudi. Čuječni vstopamo v kontakt z njimi, s stvarstvom nasploh ter s Presežnim – Stvarnikom. Tudi s samim seboj vzpostavljamo odnos na manj banalen in bolj ljubeč način.
Izostri se občutek za sveto. Vse, kar delamo z zavedanjem, pravzaprav na neki način posvečujemo, saj preneha biti rutinsko, kronično1, profano in postane enkratno, kairotično2, sveto v širšem pomenu te besede. Svoja življenja naj bi živeli tako, da ima vsaka stvar za nas pomen. Tudi tako droben pripetljaj, kot če uzremo na vrtu lesti po zemlji drobno mravljo.
S tem je povezana obrednost. Če je vse tako rekoč sveto, če se vsemu posvetimo s polno pozornostjo in zavedanjem, če ima za nas vse globlji pomen, potem postane vse obred, ritual. Ne moremo več delovati kar tjavendan. Kot vemo, je bila obredna dimenzija življenja pomembna za ljudi v vseh časih in je še vedno. Zanimiv primer je vzhodnjaški obred pitja čaja. Še kot mladostnik sem imel priložnost na lastni koži izkusiti takšen kitajski ritual, kamor sem bil nekoč povabljen. Kitajka, oblečena v tradicionalna, lepo izvezena svilena oblačila, mi je iz čajnika nalila svetlozeleno tekočino v majhno skodelico. Iz slednje naj bi si ga nato, vsakič le za mali požirek, nalival v še manjšo skodelico. Presenečenega nad takšno filigranskostjo so me poučili, da to služi kar najbolj zavestnemu, čuječnemu pitju tekočega daru čajevca. No, dejansko je opisani obred pripomogel k temu, da sem postal bolj prisoten v tedanjem trenutku in prostoru. Res sem bolj intenzivno doživljal okus čaja, pa tudi vse drugo, kar je bilo v meni in kar me je obkrožalo.
Od doživljanja posvečenosti situacij, dogodkov, stvari ni več daleč do doživljanja transcendentne, transpersonalne, noumenalne razsežnosti življenja. Presežna dimenzija je še vedno, čeprav si sodobni človek to morda težko prizna, integralni in bistveni del univerzuma. Celo sodobna fizika se približuje spoznanju, da bi utegnilo biti metafizično bolj prvinsko od fizičnega.
Če smo čuječni, se naše doživljajsko obzorje razširi na pojave, katerih obstoja se prej nismo zavedali (ali smo se ga premalo). Tak primer je veselje. Čuječni lažje zaznamo pomembno razliko med dvema oblikama veselja: med tako imenovanim šampanjskim veseljem na eni strani ter pristnim veseljem na drugi. Prva veselost je burna, vendar hitro mine, ker ostaja na površini. Drugo veselje pa je sicer blago, toda globlje. Človeka prežame v njegovem bistvu. V posamezniku ostaja in ga dolgoročno hrani. Za razlikovanje med obema vrstama veselja je potrebno (duhovno) razločevanje, ki je vidik čuječnosti, močno poudarjen v jezuitski duhovnosti (glej npr. Rupnik, 2001). Že Pavel iz Tarza v Prvem pismu Korinčanom (2,15) piše, da duhovni človek presoja (gr. anakrinein) vse stvari, in sicer v tem smislu, da jih duhovno spoznava in razločuje.
Pojav, ki je močno povezan tako z duhovnostjo kakor s čuječnostjo, je hvaležnost. Njeno dragocenost za človekovo dobrobit je prepoznala tudi (pozitivna) psihologija. Težko si predstavljam nekoga, ki bi bil čuječen in istočasno nehvaležen. Prav nasprotno: Ko vnesemo čuječnost, denimo, v uživanje hrane, običajno nastopi občutje hvaležnosti. Hvaležni smo za prijetni okus in posledično užitek, ki nam ga hrana nudi. Verjetno tudi, ker nas bo nasitila. Morda še za tistega, ki je našo hrano pridelal, pa za denar, da smo jo lahko nabavili… Za marsikaj, kar doživljamo čuječno, smo praviloma tudi hvaležni. Občutenje hvaležnosti pa ima v sebi elemente duhovnosti. Seveda ni hvaležnosti brez zavedanja; šele ko se zavemo, česa dragocenega smo deležni, smo zmožni biti za to hvaležni. Bolj kot se povečuje zavedanje, bolj se razvija in krepi hvaležnost. Velja pa tudi obratno: Hvaležnost povzroči, da se razširi zavedanje. Saj ko stvari okušamo s hvaležnostjo in občudovanjem, čedalje bolj opažamo bogastvo lepega, prijetnega, dobrega, ki nas obdaja. Žal pa se ljudje pogosto zavemo pomena stvari šele takrat, ko jih izgubimo; na primer šele ob bolezni se ponavadi zavemo, kako lepo je bilo, ko smo bili zdravi, kar se nam je takrat zdelo samoumevno. Če bi bili za zdravje hvaležni, se nam verjetno ne bi.
Vzhod in Zahod
Čuječnost marsikoga na Zahodu pritegne tudi zato, ker jo vidijo predvsem v povezavi z daljnovzhodnimi duhovnimi praksami, z budizmom in zlasti z zenom. Zanimivo se mi zdi, da so vzhodne duhovnosti današnjim Evropejcem tako privlačne. Veliko teh istih ljudi obenem kdaj viha nos nad krščansko duhovnostjo, v kateri sicer tičijo korenine njihove lastne kulture in identitete. A tudi od vzhodnih duhovnosti je večina Zahodnjakov pripravljena prevzeti le tisto, kar jim je všečno in od njih ne zahteva globljih sprememb. V mislih imam predvsem spremembo individualistično-potrošniške miselnosti in načina življenja. Najbolj privlačne so ideje in prakse, ki obetajo spremembo brez prave spremembe. Sekularizirani zahodni svet iz budizma z odprtimi rokami sprejema čuječnost, ki v precejšnji meri predstavlja psihološki del te religije. Vendar je budizem več kot zgolj psihologija; vsebuje tudi etiko, vrednote in še kaj, kar scientističnemu materializmu Zahoda ne ustreza najbolj. V nekoliko manjši meri je opisano situacijo opaziti tudi v krščanstvu, kjer ljudi pritegneta mir in vedrina, ki jo slutijo v duhovnosti, vendar je bistveno manj onih, ki so resnično pripravljeni sprejeti Tistega, ki ta mir in vedrino pravzaprav omogoča.
Kot sem že večkrat pisal na drugih mestih, je sicer tudi v krščanstvu ogromno čuječnosti. Čedalje bolj jasno postaja, da je krščanstvo čuječno že od vsega začetka, in to v svojih ključnih prvinah (Černetič, 2022). Močno so v njem poudarjeni zavedanje in sprejemanje doživljanja, prav tako usmerjenost v sedanji trenutek. Tole so Jezusove besede: „Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!“ (Mr 13,37 EKU). Jezus sam je torej pozival ljudi k čuječnosti oziroma (v drugem prevodu) k budnosti! Vajeni pa smo, da se o zavedanju in budnosti govori predvsem v povezavi z Budo (kar pomeni tistega, ki je buden). Puščavski očetje (kot imenujemo predhodnike krščanskih menihov) so prakso in vrlino čuječnosti močno poudarjali, imenovali so jo duhovna treznost, pozornost, čuječnost (gr. nepsis). Prav tako je bila zanje bistvena kvaliteta mirnodušnost, nenavezanost, brezstrastje (gr. apatheia). Kot ena osrednjih praks se je pri njih izoblikovala tako imenovana Jezusova molitev, ki je iz psihološkega vidika koncentrativna čuječnostna praksa (Černetič, 2018). Na višku srednjega veka se ji je na krščanskem zahodu pridružila molitev rožnega venca, ki ima podobno repetitivni in kontemplativni značaj. Še tristo let kasneje, v začetku Novega veka, pa je Ignacij Lojolski govoril o pomenu zgoraj omenjenega razločevanja, ki v samem jedru prav tako vsebuje čuječnost. Tudi vse tri ključne faze krščanskega duhovnega napredovanja, ki jih je opredelil Psevdo-Dionizij Areopagit, so skladne z delovanjem čuječnosti, kot jo poznamo danes (Černetič, 2017).
Kadar prebiram Filokalijo (nedolgo nazaj smo jo dobili v slovenskem prevodu: Kocijančič, 2020, 2021), se vsakič znova še dodatno prepričam, kako močno je čuječnost prisotna v krščanski tradiciji. Prav čuječnost (oziroma nepsis) je namreč eden od osrednjih pojmov v Filokaliji, tej za krščanski svet izjemno pomembni zbirki asketsko-mističnih besedil, nastalih med 4. in 15. stoletjem. V pravoslavju se Filokalija po vplivnosti umešča takoj za Sveto pismo.
Kaj ima s čuječnostjo opraviti trojček uboštvo, pokorščina in čistost?
Če ljudem omenite uboštvo kot življenjski ideal, bodo bržkone začudeno dvignili obrvi. Če k temu dodate še, naj bodo pokorni, bodo nejeverno odkimali z glavo. In če jih za nameček pričnete navduševati za spolno zdržnost, vas zlahka utegnejo imeti za čudaka. Vse troje je tako v nasprotju z refleksi sodobnega človeka, da je upoštevanje teh vodil zanj težko predstavljivo. Pa vendarle ne gre tu za nič manj kot tri osrednje stebre krščanskega redovništva oziroma za tako imenovane evangeljske svete. Čeprav ušesu današnjega človeka zazvenijo staromodno, če ne že kar odločno zastarelo in preživeto, skušajmo v duhu čuječnosti nanje pogledati z začetniškim umom. Brez vnaprejšnjih sodb ali predsodkov, in morda se nam v tej trojici življenjskih usmeritev odkrije kaj novega, smiselnega, celo dragocenega. V nadaljevanju predstavljam presenetljivo močno povezanost čuječnosti z omenjeno trojico – z uboštvom, pokorščino in čistostjo.
Uboštvo je v jedru nenavezanost na zemeljske stvari, kar je tudi ideal budizma ter del širšega filozofskega ozadja čuječnosti. Kot eno temeljnih vodil evangelija uboštvo pomeni, da naj posameznik ne bi bil navezan na denar, lastnino ali kakršno koli posedovanje, materialno ali nematerialno. Celo ne na kakršne koli okoliščine. Podobno čuječnost v sekularnem kontekstu pomeni nenavezanost osebe glede svojih želja in predstav o tem, kaj naj bi doživljala v posameznem trenutku sedanjosti. In obenem sprejemanje kakršnega koli svojega doživljanja tukaj in sedaj. V čuječnem stanju posameznik ne zahteva, da mu življenje postreže s prijetnimi občutji. In če iz določenega razloga prijetna občutja doživlja, ne visi na njih, se jih ne oklepa in ne poskuša na vsak način podaljšati njihovega trajanja. Nenavezan je na vsebino svojega doživljanja, kar pomeni, da če doživlja nekaj neprijetnega, ga to ne obvladuje, temveč lahko v sebi naredi za doživljane vsebine prostor, ne da bi nad njim samim prevzele nadzor. Vzemimo za primer strah: Če ga doživljamo čuječno, ne bomo delovali iz tega strahu, ampak iz neke globlje podlage – iz svojega ravnotežja, svoje osrediščenosti. Strah pa bo kmalu minil.
Pokorščina se nanaša na predano sledenje temu, kar je prav in smiselno. Nemalokrat je tako, da ljudje vemo, kaj naj bi naredili oziroma kaj bi bilo za nas najboljše, vendar tega ne storimo, ker v nas vrvijo različne želje, impulzi, potrebe. Kakor muhe se spreletavajo v naši notranjosti in nas odvračajo od osredotočenosti na tisto, kar je v danem trenutku bistveno. Slovenski jezik pozna posrečeno besedo, ki označuje nekaj temu podobnega in ima prav muhe v svojem korenu: muhavost. Biti muhast pomeni ukvarjati se z nepomembnim na račun pomembnega. Pokorščina pa je odrekanje svojim muham in muhavosti zato, da bi se lahko posvetili bistvenim zadevam. In kje je potemtakem tu čuječnost? Spomnimo se, kaj počnemo pri sedeči meditaciji, ko se na primer osredotočamo na svoje dihanje – kolikokrat nam pozornost uide drugam, na raznorazne misli in občutja, pa jo znova in znova in spet vrnemo nazaj, na svoj trenutni objekt koncentracije, za katerega smo se bili odločili (v navedenem primeru dihanje). Nič drugače ni s premagovanjem muhavosti: Ko se pojavi kakšna „muha“, recimo želja po početju nečesa, kar trenutno ni smiselno, lahko samo zaznam to željo in jo nato spustim (v angleščini se uporablja izraz letting go) ter se posvetim čemu, kar je na mestu. To je pokorščina dobremu, lepemu, smiselnemu! Ni mogoče dovolj poudariti pozitivnih posledic za naše življenje, če res tako živimo. Po drugi strani pa lahko pri sebi in pri drugih ljudeh vidimo, koliko časa gre za nepomembnosti. Minejo leta in lepega dne lahko ugotovimo, da smo velik del življenja zapravili, ker nismo bili dovolj osredotočeni na bistveno. Na tisto, kar bi nam v življenju prineslo resnično srečo. Čuječnost nam omogoča, da vedno znova opuščamo manj pomembno ali celo škodljivo in se neutrudno vračamo k bistvenemu, primernemu. K lestvici svojih vrednot. Podobno kakor med vožnjo avtomobila ves čas z volanom budno po malem uravnavamo in popravljamo svojo smer potovanja, vsakič, ko nas zanese v levo ali v desno ali kadar cesta zavije.
Čistost je tretji evangeljski svet. Ne gre le za prečiščen odnos do spolnosti, temveč za splošno čistost srca, za iskrenost in pristnost. Lepa zenovska prispodoba pravi, da se kalna voda zbistri, ko se umiri. S prakticiranjem čuječnosti lahko dosežemo, da se notranje umirimo, nato pa opazujemo, motrimo, kar je v nas. Pozorno okušamo in razločujemo. Preiskujemo svoje srce. Ne le, da se tako bolje (s)poznamo, temveč postanemo tudi notranje bolj čisti, manj motni; bolj integrirani, celostni in pristni v odnosu do sebe in drugih ljudi. V nas je manj notranjih protislovij, ki brez potrebe in haska porabljajo veliko količino naše energije. Naš odnos do drugih je prečiščen, lepši in bolj resničen. Če verujemo v Boga, smo z njim prosojnejši, bolj odprti in neposredni. Preprosto povzeto, s čuječnim zavedanjem smo zmožni jasneje in z manj izogibanja videti umazanijo, ki se je nabrala v nas. Notranje čist človek pa tudi jasneje vidi odvečne usedline na drugih.
Povabilo k udejanjanju v praksi
Ameriški avguštinski menih Martin Laird v svoji knjigi V tiho deželo (2016, str. 79) z naslednjimi besedami povabi k neformalni praksi (krščanske) čuječnosti, kontemplacije: „[E]nako pomembno kot čas, ki si ga vzamemo prav za molitev, je, da se naučimo sedeti, tudi kadar ne sedimo. S tem mislim, da vsak trenutek, ko mislečega razuma ne potrebujemo za določeno nalogo, izrabimo kot priložnost za vadbo. Vožnja v službo in domov, nakupovanje, prhanje, britje, kuhanje, likanje, vrtnarjenje. Vse te naloge, pa tudi druge, lahko združimo s kontemplativno prakso in načeli zdrave pameti.“ K temu avtor na istem mestu pristavi še: „Pri kontemplativni praksi [pa] še zdaleč ne gre za to, da bi misleči razum zazibali v nekakšno topo praznino, temveč ga izostrimo in ustvarimo različne vrste ustvarjalnosti.“
Bodimo torej vsestransko ustvarjalni, tudi v svojem duhovnem življenju. Živimo polno življenje s telesom, dušo in duhom. Pri tem lahko s pridom izkoristimo pomoč, ki nam jo ponuja čuječnost.
Dr. Mihael Černetič
Fotografija: jannoon028 / Freepik
Literatura:
Černetič, M. (2017). Čuječnost in duhovnost: Prek notranje tišine k ljubeči Tišini [Mindfulness and spirituality: Through inner silence to loving Silence]. Časnik – spletni magazin z mero. http://www.casnik.si/index.php/2017/10/01/cujecnost-in-duhovnost-prek-notranje-tisine-k-ljubeci-tisini/
Černetič, M. (2018). Čuječnost v krščanskih duhovnih praksah in stičišča s psihoterapijo [Mindfulness in Christian spiritual practices and connections with psychotherapy]. Kairos, 12(3–4), 99–123.
Černetič, M. (2022). “Watch!” – Why mindfulness is at home in Christianity. Sigmund Freud University Press Ljubljana & Pot naprej. https://potnaprej.si/gradiva/WATCH_mindfulness_Christianity.pdf
Kocijančič, G. (ur.). (2020). Filokalija I. KUD Logos.
Kocijančič, G. (ur.). (2021). Filokalija II. KUD Logos.
Laird, M. (2016). V tiho deželo: Vodnik h krščanski kontemplativni praksi [Into the silent land: A guide to the Christian practice of contemplation]. KUD Logos.
Rupnik, M. I. (2001). Razločevanje—Prvi del: Doseči okušanje Boga. Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.
Šimenc, M. M. (2021). Čuječnost pod lučmi vsakdanjika. Salve.
1Prim. gr. chronos – vsakdanji, linearni čas.
2Prim. gr. kairos – čas kot posebni trenutek, priložnost.
