Droge ali čuječnost – katera pot je boljša?

Čuječnost in droge sta dve izbiri, za katere se ljudje odločajo s podobnim namenom – da bi dosegli srečo. A v primerjavi se izkaže, da si izbiri med seboj v marsičem nasprotujeta. Kdor se resno poda na pot čuječnosti, bo po mojem težko hkrati hodil po poti omame s substancami.

Opojne snovi so v človeštvu prisotne že od pamtiveka. Zdi pa se, da so v zahodni kulturi navzoče čedalje bolj odkrito. Nekateri želijo uživanju drog povečati legitimnost. Celo med izobraženimi so posamezniki, ki verjamejo, da jim lahko uživanje mamil koristi. Sprašujem se, ali odnos sodobnega človeka do drog napreduje ali nazaduje?

Dandanes ni več nenavadno, če kot mimoidoči zaznaš značilni vonj marihuane že tako rekoč na katerem koli vogalu. Jemljejo se ekstazi in druge sintetične substance. Alkohol pa je že itak pogosto (zlo)rabljena droga, še posebno v slovenskem prostoru. Celo na eksperimentiranje z raznimi šamanskimi pripravki kar pogosto naletim. Ob kaki nevladni organizaciji, po možnosti financirani iz javnega denarja, se mi postavlja vprašanje, ali zlorabo drog zmanjšuje ali jo (nehote) celo promovira.

V mojem mestu me večkrat vodi pot mimo grafita, ki prikazuje moškega v nekakšnem blaženem stanju. Vendar mi ni jasno, ali je to zadovoljstvo dosegel z meditacijo/čuječnostjo ali z drogo. Dejansko lahko tako čuječnost kakor mamila vodijo človeka v določeno stanje zadovoljstva, toda po zelo različnih poteh.

Verjamem, da je pot čuječnosti precej boljša od poti mamil. Za svojo trditev v nadaljevanju navajam pet argumentov. Ob čemer se pri pojmu droga omejujem v glavnem na uporabo substanc izven medicine (na primer zloraba pomirjeval ali analgetikov) in prav tako zunaj pristnih staroselskih kontekstov (denimo doživetij z ajavasko, ki jih turistom za biznis ponujajo domačini v Južni Ameriki, ne štejem kot avtentično staroselsko izkušnjo). Velja dodati, da bi sicer tudi pretirana medikalizacija človeških težav sodila v tematski okvir pričujočega prispevka.

1. Čuječnost poveča zavedanje, droge ga zmanjšajo

Čuječnost je skorajda sinonim za zavedanje. Močnejše zavedanje prinese večjo svobodo. Pomeni večjo količino in globino prijetnih občutij. Hkrati pa predstavlja izziv, da človek zdrži s svojim neprijetnim doživljanjem, ko se le-to pojavi.

Nasprotno jemanje droge deluje v funkciji desenzitizacije oziroma neobčutenja, izogibanja občutjem. Osebe, ki uživajo marihuano ali se prekomerno vdajajo alkoholu, delajo to pogosto z namenom umika pred svojimi bolečimi doživljanji.

Zanimivo je, da je Jezus med svojim pasijonom, ko je po mnenju kristjanov odreševal Kozmos, zavrnil nekakšno drogo, ki bi mu olajšala muke. Evangelist Marko namreč v svojem poročilu navaja (Mr 15,22-23), da so Jezusu na Golgoti ponudili mešanico vina in mire, kar se je v antičnem času uporabljalo kot analgetik in sredstvo za doseganje ugodja. William L. Lane (1974, str. 564) meni, da je Kristus ta pripravek, s katerim so želeli obsojenim na križanje olajšati bolečine, zavrnil, da bi „pri polni zavesti vzdržal trpljenje, ki je bilo zanj določeno“. Morda se je v mešanici poleg vina in mire nahajala še kaka druga učinkovina. Vzel pa je kasneje Jezus kislo vino (glej Mr 15,36), ki je takrat služilo kot osvežilni napitek in je Odrešeniku po Lanovem mnenju omogočilo, da je ostal pri zavesti kolikor mogoče dolgo.

2. Čuječnost je naravna, droge umetne ali telesu tuje

V današnjem času so na pohodu sintetične droge. A tudi z nesintetičnimi substancami, prinesenimi iz narave, v organizem dovajamo nekaj, kar telesu ni ne lastno ne naravno potrebno. Rečenice v stilu „trava kot dar narave“ ali nemara celo „opij kot dotik prirode“ so zato v bistvu smešne, če že ne tragikomične.

Še zlasti, ker premore človeško telo svoj lastni, endogeni kanabinoidni sistem. Prav tako izloča svoje, endogene opiate. Poznavalci menijo, da so te snovi organizmu bolje prilagojene kakor njim le deloma podobne eksogene substance, od zunaj vnesene v naše nevrokemične sisteme.

3. Čuječnost krepi osebnostno avtonomijo, droge krepijo nezdravo odvisnost

Nikakršna novost ni, da čuječnost krepi osebnost, moč jaza (tu ne gre za ego v smislu sebičnosti), ego stanje Odraslega (glej npr. Černetič, 2014). Če razčlenimo vzorce uporabe drog in čuječnosti, moremo v primerjavi med njima nemalokdaj prepoznati elemente nasprotja med infantilnim hedonizmom in osebnostno zrelostjo ali osebno čvrstostjo.

Pojem osebna čvrstost je opredelila Suzanne C. Kobasa (1979) kot osebnostno prvino, ki določa odpornost posameznika na stresne dejavnike. Vsebuje tri lastnosti, in sicer (a) predanost posameznika pri reševanju težav (namesto odtujenosti), (b) posameznikov občutek, da ima vpliv na situacijo (notranji lokus kontrole namesto zunanjega), ter (c) dojemanje težav kot izziva (namesto kot grožnje).

Ob razmisleku ugotovimo, da je čuječnostni pristop skladen z vsemi tremi gradniki osebne čvrstosti: Izvajanje čuječnosti je pogojeno s predanostjo, temelji na osebno angažiranem odnosu do situacije ter na odprtem pristopu k le-tej (namesto umikanja od nje zaradi občutka ogroženosti). Pri poskusih reševanja težav z drogami pa je često ravno obratno: Predano angažiranost zavestnega pristopa čuječnosti zamenja pasivno-resignirana izročitev v naročje substanci, kar seveda vključuje zunanji lokus kontrole namesto notranjega (češ, naj substanca opravi svoje), motivacijski temelj takšnega pristopa pa je velikokrat težnja po umiku od težave, ki je dojeta kot grožnja.

4. Pri čuječnosti so celo stranski učinki pozitivni, pri drogah negativni

Pravzaprav je težko reči, kateri učinki čuječnosti so glavni in kateri stranski. Želeni rezultati, zaradi katerih čuječnost vadi sodobni zahodni človek (kot sta notranja umiritev ali večja učinkovitost pri delu), so namreč tradicionalno veljali bolj za dodatni bonus čuječnostne prakse, ki se je načeloma izvajala z duhovno-eksistencialnimi motivi.

Kakor koli že, paleta ugodnih efektov prakticiranja čuječnosti je sila široka. Seznam raziskovalno izkazanih pozitivnih vplivov čuječnosti je dolg. Ali je za čuječneža, ki se je lotil prakticiranja, da bi dosegel mir v sebi, posledično izboljšan odnos z intimnim partnerjem postranski učinek ali ne, v širši perspektivi niti ni bistveno vprašanje.

Drugače je pri mamilih. Če nekdo čez vikend vzame ekstazi (MDMA), da bi se sprostil in razvedril, nato pa prvo polovico naslednjega tedna funkcionira le napol, ker mu je tabletka izčrpala njegove zaloge serotonina (gre za običajno mini „depresivno epizodo“ kot posledico odmerka MDMA), se je smiselno vprašati, ali je takšna vsiljena „ekstaza“ tega vredna.

In če življenje posameznika s kontinuirano, marljivo in vztrajno čuječnostno vadbo postaja vse bolj integrirano, polno, uravnoteženo in lepo, se dogaja nekaj povsem drugačnega od tragičnega postopnega propadanja heroinskega odvisnika na številnih področjih življenja (telesnih, duševnih, družbenih). Kar sama od sebe se vsiljuje analogija z nebesi in peklom...

5. Čuječnost probleme rešuje, za droge tega ni moč trditi

V skladu z že zgoraj povedanim, čuječnost pripomore k rešitvi marsikatere težave. Kaj pa droge?

Za nekatere nedovoljene psihoaktivne snovi sicer obstajajo všečne teorije o tem, da naj bi omogočale doseganje krepkih psiholoških terapevtskih učinkov. A moram reči, da sam ne poznam nikogar, ki bi mu kaj takega uspelo, čeprav vem za vrsto ljudi, ki posedujejo izkušnje s tovrstnimi substancami. Zasledil sem tudi nekatere znanstvene raziskave, ki so preučevale terapevtske učinke psihedelikov, vendar me vsaj zaenkrat niso prepričale.

Skratka, za droge trenutno ni prepričljivih dokazov, da bi probleme reševale. Nasprotno pa se je pri čuječnosti teh dokazov v bazenu dosedanjih znanstvenih ugotovitev nabralo že obilo.

Zdi se, da še vedno ne obstajajo bližnjice do uspeha. Niti pri osebni rasti, pri soočanju z izzivi niti kjer koli drugod.

Besedilo in fotografija: dr. Mihael Černetič

Literatura:

Černetič, M. (2014). Integrative psychotherapy and mindfulness: The case of Sara. International Journal of Integrative Psychotherapy, 5(1), 53–71.

Kobasa, S. C. (1979). Stressful life events, personality, and health: An inquiry into hardiness. Journal of Personality and Social Psychology, 37(1), 1–11. https://doi.org/10.1037/0022-3514.37.1.1

Lane, W. L. (1974). The Gospel according to Mark: The English text with introduction, exposition and notes. Eerdmans.

 

Pin It